Rally
Simon Marčič: "Bolj me je bolelo srce, kot noga."
Na predpredzadnji etapi Dakarja se je v slovenskega motorista zaletel letošnji zmagovalec.
Simon v bolnišnici
© Tina Torelli
Ja, zdaj o tem govori že ves svet. Dakar je te dni pač najbolj vroča motošportna žemljica. Peterhansel je postal zmagovalec svojega že trinajstega najtežjega vztrajnostnega relija na svetu, Simon Marčič pa je tisti nesrečni dirkač, ki je Peterhanslu prekrižal pot in kar petnajst minut ostal ukleščen pod Peugeotovim dirkalnikom številka 300.
Stephane Peterhansel je ustavil, poklical helikopter in s Simonom počakal na kraju nesreče. Po tistem Monsieur Dakar ni več mogel pošteno stopiti na plin, zato je najprej mimo njega kot puščica švignil Despres in nato še Loeb. A minute, ki jih je preživel ob Simonu, je francoski puščavski lisjak dobil nazaj, kot je to na Dakarju praksa, in se zavihtel nazaj na prvo mesto v skupnem seštevku. Letos je bil zmagovalni oder Dakarja tako precej monoton: nanj so stopili trije dirkači ekipe Peugeot-Total in trije dirkači na motociklih znamke KTM.
Iz San Juana v Buenos Aires
Simona Marčiča je helikopter najprej prepeljal v bolnišnico Rawson v argentinski pokrajini San Juan, kjer so mu očistili rano in mu za silo naravnali kosti. Kljub trdim motorističnim škornjem je namreč utrpel odprt zlom golenice in mečnice. Ker v San Juanu niso imeli ustreznega materiala, je Simona takoj naslednji dan v Buenos Aires prepeljalo privatno letalo. Dobil je apartma v švicarski bolnišnici in porodnišnici, kjer se zdravijo in rojevajo petičneži, a to še zdaleč ne odtehta poškodbe, ki je Simona oropala za dakarski cilj. Na kliniki Suizo so ga operirali, mu golenico ojačali z “intramedularnim”, žebljem, zapovedali šest mesecev na berglah in utopili velike sanje, da bi letošnje svetovno prvenstvo v cross-country relijih začel v Katarju.
Točka, na kateri so se razblinile dakarske sanje
"Zgodilo se je okoli 80. kilometra na 10. etapi, tam se je končal moj letošnji Dakar. To je bil dan, ki sem se ga najbolj veselil. Dobro sem si pripravil potno knjigo, saj smo imeli prejšnji dan zaradi zemeljskih plazov in poplav le povezovalno etapo, nisem bil zelo utrujen, motor je bil cel in lahko sem se posvetil navigaciji. Etape sem se lotil tudi taktično, saj sem nalil točno toliko bencina, da spredaj motor ni bil pretežak. Ironija usode je, da na tej etapi nisem ničesar prepustil naključju. Hotel sem napredovati!
Vozili smo na “feš fešu”, in kamelji travi, to je ena najtežjih in najbolj nepredvidljivih podlag, a mi je šlo - nisem se držal nazaj, kot sem se mogoče na prvih etapah. Zdelo se je, da bo to moj dan, ko sem se na približno 50. kilometru začel izgubljati. Dohitel sem tekmovalce z veliko nižjimi številkami od svoje, ki so se vozili v različne smeri in tam se je zapletlo, saj nisem poslušal svojega instinkta. Ta mi je govoril, naj upoštevam navigacijo, a ker so šli bolj izkušeni tekmovalci v drugo smer, sem jim sledil. Nekoliko sem bil tudi hendikepiran, saj se mi je pokvaril števec, delala mi je samo osnovna navigacija, ki ni je povezana z GPS-om. Nisem si mogel prenastaviti kilometrov, ki sem jih izgubil, na navigaciji pa jih je kazalo dosti več kot na potni knjigi in ... bil sem v težavah.
Trk z zmagovalcem
Ko sem le našel pot, me je nenadoma prehitel Peterhansel in šel naprej v neko dolino, kamor sem mu sledil. Izkazalo se je, da je napravil napako, saj se je na vrhu obrnil. Po hribu se je vračal 200 na uro, jaz pa kakšnih sto. Ko sva se zagledala, sva oba začela zavirati in se umikati, a ni šlo ne levo ne desno. V tisti milijoninki sekunde sem razmišljal, ali naj se vržem na ali pod avto. Naj zdrsim po tleh in s tem še malo ustavim hitrost? Naj padem na havbo in se skotalim čez?
Žal mi je tik pred trkom zdrselo sprednje kolo, pokopalo me je pod avto in udarec je bil kar hud. Naenkrat sem ležal pod Peterhanslovim avtom in dobro, da ga je moj motor nakoliko dvignil, da ni bil s celo težo na meni. Takoj sem vedel, da je noga zlomljena, saj sem imel podobno poškodbo že na desni nogi. Ko me je Peterhansel spravil izpod avta, sva odprla škorenj in bil je popolnoma krvav.
Najprej sem še razmišljal, da bi nadaljeval z dirkanjem, saj je na Dakarju običajno, da greš z manjšo poškodbo naprej. A kri v škornju je pomenila odprt zlom. Bolj kot noga me je bolelo srce, saj sem vedel, da je vsega konec. Lansko leto sem dirkal poškodovan in prišel do konca. Zlomilo me je, ko sem se zavedel, da letos to ne bo mogoče." z nekoliko kislim nasmeškom razloži Simon. "Letos niti enkrat nisem padel zaradi svoje krivde. Mogoče sem bil še preveč na bremzi. Nisem tiščal, kjer je bil prah in kjer bi se pod peskom lahko skrivale skrite skale, ki na dirkača delujejo kot katapult. Ego sem pospravil v žep in si vsak dan znova postavil cilj."
Za konec smo Simona še vprašali, kdo je njegov favorit za zmago. "Med motoristi zmago najbolj privoščim Goncalvesu, med avtomobilisti pa naj zmaga Peterhansel. Moja srečna številka je 13, letošnja zmaga pa bi bila za Peterhansla že kar trinajsta po vrsti."
In tako se je, vsaj v avtomobilski kategoriji, tudi zgodilo. Slavil je Mr. Dakar, medtem ko se je Simon v bolnišnici ravno zbujal iz anestezije. Ne, poškodba ga ne bo ustavila. Pravih dakarskih tekmovalcev ne ustavi praktično nič.