MTB
Finale Ligure: Neverjetna MTB privlačnost
Mesto, stisnjeno med Ligursko morje in Ligurske Alpe, je sinonim za vrhunska MTB doživetja, še posebej za ljubitelje kolesarske gravitacije in naravnih trejlov. Kaj nas prepriča?
Ni še tako daleč spomin na letošnje novoletne praznike, ki jih je krasilo super lepo vreme. To je marsikaterega gorskega kolesarja premamilo, da jo je ucvrl nekam ob morje, na toplo. Kar nekaj se jih je odločilo za italjansko ligursko obalo, konkretneje Finale Ligure, MTB meko, ki jo zagotovo pozna večina tistih, ki jim kolesarsko spuščanje po enoslednicah požene kri po žilah.
Iz Ligurije se praviloma vsi ljubitelji kolesarskih trejlov, znova in znova, vračamo navdušeni. Če uporabim izraz iz sveta digitalnih produktov, nas prepriča huda uporabniška izkušnja, ki ji v svetu “neožičenih” (beri brez žičnic) MTB destinacij, ni para. Vsaj v Evropi. A v čem je fora? Kaj je tam drugače, da se kolesarjem usta tako hitro raztegnejo od ušesa do ušesa in tako ostanejo še kak teden po povratku domov? Nedvomno imajo idealne terene, s super pogoji za shutlanje, zraven je morje in peščene plaže, pa sredozemska klima... Predvsem pa so gorsko kolesarski biznis, ki jim je padel v naročje, sprejeli z odprtimi rokami in vizijo, kakršne marsikje drugje ne premorejo. Tokrat predstavljamo ta delček ligurske MTB zgodbe…
Meka za ljubitelje kolesarske gravitacije in naravnih trejlov
© Sven Martin
Finale Ligure je tipično severno-italjansko obalno mesto, stisnjeno med Ligursko morje in Ligurske Alpe. Uživa ugled vrhunske zunaj športne destinacije, njihova outdoor zgodba pa se je začela že pred več kot 50 leti, ko so v stenah nad mestom potegnili prve plezalne smeri. Zadnjih 20 let so v Liguriji plezalcem in pohodnikom vedno pogosteje delali družbo tudi gorski kolesarji, danes pa je gorsko kolesarjenje tam kar glavni aktivno-turistični biser, z nekaj nepogrešljivimi tekmovanji, med katerimi so najbolj znane dirke enduro svetovne serije (EWS).
Ligurska outdoor zgodba se je začela že 50 let nazaj, s plezalci...
© Aurora Photos/Getty Images
Samo mesto na prvi pogled sicer ne deluje prav nič zunaj-športno. Prvi vtis, sicer prijetnega naselja, hitro skazi velik zapuščen industrijski kompleks, kjer se s propadajočih proizvodnih hal, sem ter tja, še prikaze napis Piaggio. Pravijo, da bodo nekdanjo sestavljalnico letal in letalskih delov v kratkem porušili in območje delno spremenili v park, delno pa pozidali s sodobnimi nastanitvami. Mimogrede, Piaggio je bilo v začetku prejšnjega stoletja podjetje, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo letal, šele po drugi svetovni vojni pa je Enrico Piaggio, sin ustanovitlelja podjetja Rinalda Piaggia, izumil legendarno Vespo. Leta 1966 se je podjetje razdelilo na dve samostojni enoti, motoristično in letalsko. Ostanki slednje danes kazijo pogled na zahodni konec mesta.
Finale Ligure z zahoda
© Finale Outdoor Resort
A vse to je le prvi vtis, za kolesarja najmanj pomemben. Takoj, ko se odmakneš od obale, se zunaj-športno vzdušje močno stopnjuje. Še posebej, ko zaviješ v stari Finalborgo, malo mestece, ki se je pred vdori Saracenov v 12. stoletju skrilo nekaj kilometrov v notranjost in se pod vznožjem hribov zavilo v varno obzidje. Danes so trgovine s plezalno, pohodniško in kolesarsko opremo, pa številni lokali v mestecu, zbirališče ljudi, ki jim življenja polnijo športi v naravi. Bar Centrale, na trgu Garibaldi, je s svojim odličnim sladoledom pogost končni cilj kolesarskih tur.
Finalborgo, mestece za obzidjem, z dušo tudi za "zunaj športnike"
© Enduroworldseries.com
Kolesarjeve oči pa se seveda hitro uprejo še naprej, v hribe nad mestom. Grebeni, ki se dvigajo naravnost iz morja, sežejo krepko čez 1000 metrov visoko, s tem pa ustvarjajo odlične pogoje za vrhunske in razgibane MTB spuste, s pogledom proti Genovskemu zalivu in Korziki. Ni ravno začetnikom najbolj primerno, a vsem, ki so že osvojili osnove furanja gorsko kolesarskih trejlov, se tu začnejo cediti sline. Največkrat sledi skok v enega od kombijev s prikolico za kolesa, ki kolesarje olajšajo vsaj za vertikalni kilometer vzpenjanja na lasten pogon. Mnogi se odločijo tudi za celodnevne vodene ture, takšne s pomočjo shutlov ali brez. Na meniju je vse.
Shutlanje za maksimalen gravitacijski izkoristek :)
© Tomaž Košir
Finale trail network je obsežna mreža MTB prog, šteje jih preko 150 in vztrajno raste, nad njo pa zadnje leto bdi konzorcij Finale Outdoor Resort. Ta združuje tiste, ki se tam ukvarjajo z outdoor športnim poslom. Na gorsko kolesarskem področju je na teritoriju Finale Ligure trenutno dejavnih več kot dvajset firm, s preko 50 shutli. Na območju je dejavnih tudi preko 50 MTB vodnikov.
Trejli ne nastanejo sami, pa tudi samovzdržujejo se ne!
© Finale Outdoor Resort
Seveda pa trejli ne zrastejo sami. Finale Ligure z okolico sicer slovi po vrhunskih naravnih singlcah, a naravno ne pomeni, da te niso posebej urejene in vzdrževane za kolesarjenje. Niso pač zlikane in široke kot trejli v klasičnih bike parkih, ni ogromnih band in ni objektov na vsakem vogalu, pa ša česa… so pa očiščene in brez pasti v obliki globokih kanalov, kotalečega kamenja, nedavnih podorov… Če trejl ni ok, ga označijo za zaprtega in ponovno odprejo, ko je urejen. In pri tem so striktni.
Situacija na trejlih, vsak dan na FB strani Finale Outdoor Resort
Vsak dan na Facebook strani objavijo poročilo za naslednji dan, s seznamom trejlov, ki so iz tega ali onega razloga zaprti. Na to se lahko zaneseš in če seznam upoštevaš, ne bo nikoli slabe volje zaradi zapravljenega spusta. Mogoče se to komu zdi samoumevno, a Finale ni bike park kjer so trejlbilderji plačani iz prihodkov od prodaje vozovnic za žičnico, poleg tega je mreža ligurskih trejlov zelo obsežna. Tu ni enega velikega upravljalca parka, ki bi služil s trejli in jih s tem tudi financiral. Mnogo malih firm in posameznikov s shutlanjem in vodenjem, pa tudi namenskimi nastanitvami, služijo vsak po svoje. Zato so imeli v preteklosti tudi težave, saj niso vsi enako prispevali v urejanje. Z ustanovitvijo konzorcija se je to kar dobro uredilo, ugotovili so namreč, da so skupaj močnejši!
Po vremenski "žurki" novembra 2019
© Daša Novak
Pet dni po dežju, pa voda še vedno teče iz vsake reže
© Daša Novak
Ne le trejli, tudi nekaj cest je nastradalo
© Tomaž Košir
Lani jeseni so imeli v Liguriji veliko smolo z vremenom. Kar dvakrat se je na njih zlila voda, ki bi jo bilo dovolj za celo Evropo. Že prvič je bilo škode na trejlih veliko, drugič je padalo tako zelo, da je zemeljski plaz odnesel še avtocestni viadukt nad bližnjo Savono. Čez nekaj dni sva bila z Dašo tam v upanju, da bodo trejli vsaj približno vozni. A čakanje odgovora na vprašanje o rezervaciji "single uplifta" za naslednji dan, se je vleklo celo popoldne. Na koncu sem dobil odgovor: “Jutri žal noben kombi ne vozi, ne naš, ne drugi. Vsi smo ustavljeni, trejli so popolnoma uničeni in potrebujejo konkretne popravke. Fizično jih sicer ne moremo zapreti, hribi niso naša last, ampak uradno do nadaljnjega noben ni odprt, nekateri so zelo nevarni. Na trejlih bodo jutri tudi že graditelji, zato res prosimo, da se ne vozi po njih.”
Po slabem vremenu včasih izgleda, kot bi kakšen trejl delali na novo...
© Finale Outdoor Resort
Hmm, kje je trejl??
© Finale Outdoor Resort
Veliko vode, veliko dela za graditelje...
© Finale Outdoor Resort
Slišati ni bilo nič kaj obetavno. Človek bi si mislil, da je po taki situaciji furanja konec za vsaj kak mesec. Pomisliš sicer, da bi šel vseeno na lasten pogon, brez shutla, a vožnja po uničenih trejlih itak ni zabavna, tudi varna ne, sploh pa ne bi bilo fer voziti po tistih, ki se urejajo. “Je.. ga, greva pač tokrat naprej na zahod, Finale pa naslednjič.” Petek sva tako preživela na čisto ok potkah nekje v smeri Francije, s spremenjenimi načrti, da tam ostaneva cel vikend. Zvečer pa dobim sms: “Tomaž, če te še zanima, imamo za jutri zeleno luč. Vsi trejli ne bodo odprti, jih pa bo kakih 15/20.”
Uau!!!
Izkaže se, da so v petek cel dan na hribu preživeli prav vsi, ki v Finale Ligure in okolici služijo s kolesarjenjem - vozniki kombijev, vodniki, graditelji in tudi številni prostovoljci… V enem samem dnevu so v celoti ali delno usposobili številne trejle, med njimi tudi najbolj popularne. Pa to niso bila zasilna popravila. Ko sva nato v soboto za začetek dirjala po popularnem Rollercoasterju, je bil trejl kot iz škatlice. Nekatere skakalnice so bile popolnoma na novo zgrajene, nekateri deli dodatno utrjeni, zasuti, vejevje odmaknjeno in vsa podrta drevesa požagana in odmaknjena. Dan prej so mi ravno za ta 6 in pol kilometra dolg spust povedali, da je grozno poškodovan, saj delno poteka po žlebu, ki je bil v času neurja prava reka. Naslednji dan je bil trejl v boljšem stanju kot 14 dni prej...
Dan potem. Kot, da se ni nič zgodilo!
© Tomaž Košir
Piaggio, ki ne leti, ni bil sestavljen v Finale Ligure ;)
© Tomaž Košir
Ligurske Alpe in morje, kombinacija, ki se ji ne moreš upreti
© Tomaž Košir
Zimzeleno furanje
© Tomaž Košir
Vozniku shutla sva se zahvalila za trud, da so reči uredili tako hitro. Odvrnil je, da je bilo tokrat res ekstremno, ampak da je njihova logika enostavna: “Včeraj sem bil res cel dan na hribu. Sam sem odprl en trejl, ostali še kopico drugih, na nekaterih je delalo po 20 ljudi, ker je bilo toliko škode. Ampak danes imamo samo v naši firmi že polno zbukiranih nekaj shutlov. 10 EUR po glavi za en vzpon, v kombijih za 8 do 12 ljudi. To kar nanese. Če se včeraj ne bi potrudili, danes ne bi zaslužili.”
Od navdušenja si ves čas kak meter od tal ;)
© Szymon Nieborak / www.flickr.com/photos/skyhistoire
Razgledi ne razočarajo...
© Finale Outdoor Resort
Tudi enduro svetovna serija je naredila veliko za promocijo
© Matt Wragg
Ligurska obala je znana po izjemni sončni statistiki, a Ligurske Alpe so zaradi svoje lege in višine tudi lahka tarča za močnejše vremenske ujme. Ko se ciklon iznad morja, napit in težak, zaleti v te hribe, prvo pregrado, lahko v kratkem času povzroči hudo deževje, ki uničuje tudi ceste, ne le trejle. In takrat je na vrsti mobilizacija. Naslednji dan bo namreč sonce, ob vznožju hribov pa kopica kolesarjev, ki bo hotela na furo. Največkrat bo to tudi dobila, predvsem zato, ker za ležernim imidžem kolesarskega lajfa v Finale Ligure, danes stoji dobro organiziran stroj.
Nič za pritoževat :)
© Daša Novak
Ker živimo v časih vedno manj predvidljivega vremena, ko se ekstremni vremenski pojavi dogajajo vedno pogosteje, pa v Liguriji gledajo tudi v prihodnost. Vsak deževen dan in dnevi po hujših ujmah, ko so trejli poškodovani, je za vse, ki živijo od kolesarskega biznisa, izguba, za kolesarje, ki so na lokaciji, pa velikokrat proč vržen dan dopusta.
Ligurske signalne table, ki opozarjajo na morebitne vremenske nevšečnosti
© Daša Novak
Zato so v konzorciju letos združili moči še s hidrologi in geologi, z namenom, da začnejo trejle urejati tako, da bodo zdržali več. Prav tako želijo vsaj nekaj prog pripraviti tako, da se jih bo lahko vozilo tudi ob močnejšem dežju oz. takoj po njem. Vse to pa zahteva veliko več dela in načrtovanja, kot v kakšnem klasičnem bike parku, ki je povečini zgrajen s stroji in v okolici že urejenih in lahko dostopnih smučarskih terenov, pa tudi trejlov največkrat nima niti približno toliko.
Konzorcij Finale Outdoor Resort postavlja nove standarde na področju urejanja in vzdrževanja naravnih trejl parkov, firme in posamezniki, ki se tam ukvarjajo s kolesarskim poslom pa zglede, kako se lahko odlično sodeluje. Rezultat smo super zadovoljni kolesarji, ki se vračamo še in še. Win-win situacija, ki bi jo veljalo skopirati še kam!
