BMX
Jaka Remec, prvi slovenski Red Bullov športnik na kolesih
16-letniku so odprta vrata v vrh BMX kolesarstva prostega sloga v olimpijski disciplini park. Po uspehih med mladimi zdaj v članski kategoriji.
Najstnik, BMX kolesar prostega sloga, dopolni šestnajst let in istega dne prejme modro-srebrno čelado. Kot prvi slovenski kolesar oziroma kar športnik na dveh kolesih. Pravzaprav prvi na kakršnih koli kolesih. In sploh eden najmlajših v Red Bullovi družini športnikov.
Sliši se precej preprosto, a le, če si ne predstavljaš, kaj pomeniti prebiti se v svetovni vrh svoje generacije v disciplini, za katero doma komaj najdeš kakšno možnost za treniranje. Zgodba Jaka Remca se je začela že pred leti, ko je pri sedmih odkril BMX kolo. Sprva je bilo logično, da se z njim z vrstniki pomeri na dirkah. Tam mu je šlo sicer izvrstno, a športniki se ponavadi delijo na dirkače, ki radi lovijo stotinke, in na ustvarjalce, ki se raje čim svobodneje izražajo. Jaka je že rosno mlad ugotovil, da je med slednjimi.
Letenje mu ni tuje
© Samo Vidic
Še vedno govorimo o športu, čeprav so športne discipline, ki se jih prime besedna zveza »prosti slog«, vsaj malo tudi umetnost. Med disciplinami, pri katerih o izidih odločajo sodniki, je že desetletja tudi BMX kolesarjenje prostega sloga z več disciplinami. Med temi je olimpijska postal park in v to disciplino je po dirkanju in letenju čez dirte naposled prineslo Jaka. V disciplino, v kateri do nedavnega v Sloveniji ni imel pravega objekta.
»Mene privlači adrenalin, tisti neopisljiv trenutek, ko letiš ter lebdiš v zraku z glavo obrnjen navzdol, medtem ko vrtiš kolo nad seboj,” je Jaka povedal v intervjuju lani spomladiin v enem stavku zajel bistvo vožnje s kolesom od objekta do objekta v parku in izvajanja trikov, ki navdušujejo gledalce in tekmovalce.
Jaka Remec: portret
© Samo Vidic
Jaka, najprej o tej nesrečni sezoni 2020. Si lani sploh uspel kaj nastopati?
Prav nič. Nobenega tekmovanja ni bilo, nobenih šovov, tako da sem bil bolj kot ne doma. Potoval sem le k trenerju v Avstrijo, ter na Nizozemsko. Razen v prvem valu epidemije, ko so bili vsi parki zaprti, pa sem bil veliko na kolesu.
Če resno temo vendarle obrnemo malo na hec – morda pa bodo olimpijske igre v Tokiu prelagali tako dolgo, da boš zadovoljil vsem merilom za nastop?
Mogoče, kaj pa vemo. Pred letom dni, pri petnajstih letih, bi šele lahko začel zbirati točke za uvrstitev na igre, tako da se na lanske v nobenem primeru ne bi mogel uvrstiti. Potem pa ni bilo več tekmovanj.
V svojem športu si se že na začetku moral obrniti na tuje trenerje. S kom nameravaš največ sodelovati letos?
S Senadom Grošičem, z njim bom treniral tako pri nas kot pri njem na Dunaju ter tudi v drugih parkih. Že ves čas sodelujem tudi s kondicijskim trenerjem Gašperjem Kristanom.
Pri Red Bullu imaš v soseščini odlično družbo – poleg avstrijskega trenerja in BMX legende Senada tudi hrvaškega asa Marina Ranteša, zmagovalca svetovnega pokala 2018. Bosta kaj sodelovala?
Ja, zagotovo. Poskušali bomo tudi vsi trije voziti skupaj, to je eden ciljev za to sezono. Marin se vrača po operaciji, čez nekaj tednov naj bi se vrnil na kolo.
Z očetom in prijatelji ste v zadnjem letu veliko dela vložili v halo v Tržiču. Je že vse na svojem mestu? Kako si zadovoljen z razmerami za trening?
Vse je nared, le še malenkosti, park je odličen, zelo uživam v njem. Končno imam prave razmere za ohranjanje in napredovanje v lastnem parku.
Računaš, da boš v Tržič na trening privabil tudi tujce, morda tudi tuje trenerje?
Da, Senad je prišel že večkrat. Sploh me ne skrbi, da ne bi prišli tudi drugi kolesarji, za začetek vsaj Avstrijci, Italijani in Madžari.
Kako pa kaže, da bi z novim parkom zrasli tudi kakšni novi talenti?
Lahko bi se zgodilo. Park je namreč primeren za napredovanje. Imamo bazen s peno in skakalnico z mehkim doskočiščem za učenje, tako da se da.
Jaka Remec na domačem igrišču
© Samo Vidic
Kje na svetu pa stojijo tvoji najljubši objekti?
Moj najljubši park je bil na Nizozemskem, Area 51 v Einhovnu. Prenavljajo ga in kmalu ga bom lahko preizkusil. Verjetno bo kar ostal moj najljubši. Ima zelo lep flow in popoln je za napredovanje. Objekti so najboljši približek tistim na tekmovanjih. Ni tehnično prezahteven, ni pa za vsakogar.
Pa oprema? Baje zelo hitro menjaš okvirje! Pa ne, ker bi jih lomil.
Prehitro rastem, zato okvirje menjam kot gate, haha. V slabem letu imam tretji okvir, za približno palec je daljši od prvega. Tudi krmilo imam vse širše. Moja hitra rast prav v času, ko so bili parki zaprti zaradi epidemije, gotovo ni bila najboljša za mojo koordinacijo, ampak sem od julija vse prinesel nazaj.
Ker te že dolgo nihče ni videl na tekmovanju, v resnici tudi v zelo malo videih – katere nove trike lahko izdaš?
Odkar sem od poletja spet na kolesu, je bil prvi cilj vrniti koordinacijo in vse, kar spada zraven. Zdaj pa v peno in na »resi« skoku vadim tiste trike, ki jih prej še nisem do konca osvojil. Res kaj novega pa zaenkrat le v peno.
Povej še kaj o svojih drugih športnih strasteh. Baje nisi ves čas le na 20-palčnem kolesu.
Še na gorskem kolesu sem res veliko, največ sem bil spomladi, ko so bili parki zaprti. Predvsem za kondicijo in za stik s kolesom, čeprav je precej drugače kot na BMX kolesu.
Je šport in šolo morda v teh razmerah celo lažje združevati? Zate kot dijaka športnega oddelka gimnazije Šentvid verjetno ni takšne razlike.
Ogromne razlike res ni, saj se mi v šoli tudi sicer odlično prilagajajo. Le še malenkost lažje si razporedim čas, ker sem toliko doma.
Kaj ti pomeni, da je Red Bull postal tvoj pokrovitelj?
To je bila moja dolgoletna želja, presrečen sem, da se je to zgodilo. Še bolj sem motiviran za trening, gremo dalje!
