Poglej video48 min
Plezanje

Janja, Domen in najdaljša plezalna smer na trboveljski dimnik

Nad reko Savo pri Trbovljah se pne najvišji dimnik v Evropi. Nanj se je jeseni vila najdaljša umetna smer na svetu! Janja Garnbret in Domen Škofic sta jo preplezala. 360 metrov, z oceno 8b+!
Napisal Tomaž Košir
Objavljeno
Part of this story

Domen Škofic

SloveniaSlovenia

Janja Garnbret

SloveniaSlovenia
Ko so pri Trbovljah leta 1976 dokončali novi dimnik tamjkajšnje termoelektrarne, je bil za kar 280 metrov višji od predhodnika. S 360 metri je postal najvišji dimnik v Evropi, kar velja še danes, poleg tega pa je tudi najvišja zgradba v Sloveniji in sedmi najvišji dimnik na svetu. Kot igla se v višave dviguje z levega brega Save, od leta 2014 pa se iz njega ne vije več dim, saj so delovanje premogovnega bloka takrat ustavili. Od letos je dimnik lastnik še enega rekorda: gostil je najdaljšo umetno športno plezalno smer na svetu. Preplezala sta jo dva od najboljših plezalcev na svetu, Janja Garnbret in Domen Škofic. O podvigu je nastal tudi dokumentarni film.
360 metrov zahtevne plezarije po navpični betonski cevi
360 metrov zahtevne plezarije po navpični betonski cevi
Plezanje na trboveljski dimnik je sicer že nekaj časa tudi na spisku avanturistov, ki se nanj povzpnejo po dolgi navpični lestvi, ves čas zavarovani z ograjo, a prava športnoplezalna smer je nekaj povsem drugega. Še posebej, ko gre za trinajst raztežajev dolgo mojstrovino priznanih postavljalcev smeri na mednarodnih tekmah najvišjega ranga, Katje Vidmar in Simona Margona. “Rekla sta naj bo smer težka in sva s Katjo naredila težko,” pove Simon.
Najnižja ocena v smeri je bila 7b, kar šest od trinajstih raztežajev pa je bilo osme stopnje po francoski lestvici. Najtežji je bil deseti po vrsti, z imenom Black turtles, začel pa se je 257 metrov nad tlemi in nosil oceno 8b+. Janja in Domen sta se smeri s pomenljivim imenom Neverending story (Neskončna zgodba) lotila na pogled, kar pomeni, da natančnega poteka plezanja, zahtevnih gibov in razporeditve oprimkov pred vstopom v smer nista poznala. Vse sta odkrivala sproti, s tal pa sta pred vzponom lahko bolje videla le prvi raztežaj. Izziv sta sprejela odločno, kot se za vrhunska športnika spodobi, čeprav Janja še nikoli ni plezala večraztežajne smeri, Domen pa je do takrat preplezal le eno.
Raztežaj "roza krožniki", 8a+, visoko nad zasavsko železnico in reko Savo
Raztežaj "roza krožniki", 8a+, visoko nad zasavsko železnico in reko Savo
“Je bil kar izziv. Vsak dan ustvarjanja smeri smo naleteli na kakšno novo težavo, presenečenje ali olajšanje. Nihče od nas še nikoli ni počel karkoli podobnega, zato smo se učili tudi na napakah in reči sproti optimizirali,” sta razlagala Katja in Simon. Vsak raztežaj sta opremila z drugim tipom in barvo oprimkov, da je bilo plezanje čim bolj raznoliko.
“Malo me je bilo strah, preden smo zares začeli, saj zame delo na taki višini ni običajna reč. Kot profesionalna postavljalka smeri delam predvsem balvanske probleme, kjer najvišje oprimke montiram na lestvi kakih 5 metrov nad tlemi. Tu je bil vse drugače,” je še povedala Katja.

Naj se igra začne

Ko je bila smer dokončana, je prišel čas za poplačilo vsega truda. Njeni ustvarjalci so upali, da bo to prišlo tudi v obliki navdušenih plezalcev. Smer je bila zanimiva, dinamična, s kar nekaj skoki in delikatnimi gibi, a nič ni bilo vnaprej zagotovljeno. Postavljanje smeri pač ni matematika. Nič se ne da izračunati s formulo in biti 100% gotov v rezultat… “Bosta zmogla splezati vse raztežaje v prvem poskusu, ali vsaj prvi dan? Če ne bosta, ju bo to motiviralo za še en poskus ali obratno? Jima bo smer všeč? Ju bo oviral strah zaradi čudne izpostavljenosti, ki je nista vajena” je le nekaj vprašanj, ki so se porajala ekipi na tleh, na vrveh sredi dimnika in na vrhu. “Težavnost osme stopnje jima ne bi smela delati preveč problemov, a tu je najtežji raztežaj skoraj na vrhu smeri, torej po 6. 7. 8. ali še več urah v betonski steni,” so tuhtali fantje in dekle.
A tudi za Janjo in Domna se podvig ni začel ob vznožju dimnika, na dan vzpona, pač pa že veliko prej. Ker s plezanjem večraztežajnih smeri še nista imela veliko izkušenj, Janja celo nič, sta morala pred podvigom nadgraditi svoje znanje vrvnih tehnik, od katerih je odvisna varnost v steni. V roke ju je vzel vrhunski alpinist in mednarodni gorski vodnik Aleš Česen:
“Ljudje mislijo, da športni plezalci, sploh vrhunski, popolnoma obvladajo delo z vrvmi in to je za večino kar res, dokler gre za enoraztežajne smeri. Ko pa se pleza v večraztežajnih, je potrebno znati veliko več in če se le da, je fino imeti tudi nekaj izkušenj. Vrvi, vponke, zanke in varovala so tam za primer padca, ko pa gre kaj še bolj narobe, jih uporabiš tudi za bolj komplicirano reševanje situacije, česar v enoraztežajnih smereh praktično ni. Pripravit sem ju tako želel na različne možne scenarije, ker sta morala v steni dimnika za svojo varnost skrbeti povsem sama, za napake pa na takih podvigih ni prostora.”
Domen pred vstopom v smer. Kovanec je odločil, da on začne prvi...
Domen pred vstopom v smer. Kovanec je odločil, da on začne prvi...
Pod betonskega orjaka, ki ga pokonci drži 11.866 kubičnih metrov betona in preko 1.000 ton armature, sta Janja in Domen tako 9. oktobra stopila suverena in oborožena z vso svojo plezalsko odličnostjo in novo osvojenim vrvnim znanjem. Smer sta od spodaj prvič videla večer prej in dobila le osnovne informacije o njej, da sta lahko izbrala pravilno opremo. To je pomenilo, da se jo lotevata na pogled, kar v plezalskem svetu pomeni, brez podatkov o detaljnem poteku smeri, oprimkih, delikatnih, ključnih gibih… Kdo se bo prvi pognal v smer sta določila z metom kovanca. Ta je pokazal na Domna.
“Dimnik je povsem nekaj drugačnega od vsega kar sem do sedaj plezal. Gre za ogromen objekt in ker ni naraven je zame nekako mističen. Ko vidim naravno steno, visoko 300-400 metrov, me navda s spoštovanjem, a zraven ni strahu. Pri dimniku pa sem zraven občutil nelagodje, kar konkreten strah pred neznanim, a sem se z njim kmalu po začetku spoprijateljil, saj je bila smer res lepa in tudi zahtevna. Ko sem se začel koncentrirati le na plezanje, so vse ostale misli odplavale in sem samo še užival,” pove 26 letni radovljičan.
Janja Garnbret: "Na začetku me je bilo strah."
Janja Garnbret: "Na začetku me je bilo strah."
Pet let mlajša Janja doda: “Na začetku me je bilo strah. Nisem vedela kaj me čaka in na prvem mestu, kjer je bil potreben skok, sem se kakih deset minut držala oprimkov s katerih bi se morala odriniti. Kar nisem se mogla odločiti. V bistvu me je bilo strah padca, ki je v navpični steni bolj zoprn, kot v previsni, kjer obvisiš v zraku. Tu hitro udariš ob steno ali kak oprimek, preden te vrv ustavi. Tako sem morala nekajkrat pasti, prvič že v drugem raztežaju, da sem se sprostila in pregnala ta strah.”
Simon in Katja sta napovedala, da bo prvi poskus lahko trajal od zore do mraka in kmalu po začetku plezanja se je videlo, da imata prav. Po nekaj padcih je bilo tudi jasno, da prvi poskus ne bo plezalsko 100% uspešen, saj raztežajev v katerih sta padla nista ponavljala. Pomembno pa je bilo, da prideta do vrha in tako smer dovolj dobro spoznata, da jo bosta v naslednjem poskusu uspela premagati. Razlika med klasičnim športnim plezanjem in takšnim večraztežajnim je očitna. Biti cel dan v steni, brez da bi stopil na ravna tla in se dobro spočil, terja velik davek in proti vrhu smeri se je videlo, da sta že pošteno izčrpana. Iz smeri sta izstopila skoraj 12 ur po tem, ko sta se odlepila od tal. Ko sta se po 360 metrov dolgi seriji lestev nato spustila nazaj na tla, je bila že trdna tema, a njun “Uau, noro je bilo, nikoli si nisva mislila, da bova lahko počela kaj takega. Smer je vrhunska, lepa, zahtevna, a naslednjič jo bova zmogla brez napak,” je narisal nasmehe na obraze postavljalcem in celotni ekipi. Led je bil prebit, rabili so samo še vsaj en dan lepega vremena. “Čim prej, a ne jutri. Jutri bova počivala! Je bilo kar hudo tole.”
Čez nekaj dni je vreme sodelovalo. Janja in Domen sta se pripravila še bolje kot prvič. Z izkušnjami s prvega naskoka sta lahko nekoliko spremenila tudi nabor opreme za v steno. Manjši nahrbtnik naprimer, pa še bolj pomembno - krajša vrv za enostavnjejše manevriranje. Že takoj se je videlo, da bosta hitrejša. Smer sta že poznala, občutki niso bili več novi, manj je bilo nepredvidljivih situacij.
“Da sem smer že poznala od prvega poskusa je bilo seveda dobro, a hkrati sem vedela kaj me čaka in kje je težko, tako da me je skrbelo, ali bom imela za vsa težka mesta, v tako dolgi smeri, dovolj energije. Drugič sem že vedela, da tu ni plezati tako kot v telovadnici ali v sončnem plezališču. Tu so zraven še druge stvari, naprimer to, da te malo zebe, malo ti je vroče, malo si žejen, potem te prepiha, okoli pasu imaš več opreme, kot v kratkih smereh. In nič od tega ne moreš kar eliminirati, ker si sredi stene, oziroma v tem primeru dimnika,” se spominja Janja. “Najtežji raztežaj je res težak in še tako visoko v smeri, a se ga v drugo nisem bala, bolj me je skrbelo nekaj velikih skokov nižje v smeri, kjer porabiš veliko energije in moraš biti 100% odločen, da ne padeš. Padec pa pomeni ponavljanje raztežajev in dodatno izgubo moči in časa. No, na koncu sem vedarle padla v najtežjem, a k sreči že na začetku, tako da sem se hitro zbrala, šla na začetek raztežaja in ga uspešno splezala. Domen je imel tam več smole.”
Varovališče visoko nad Savo... "Kako daleč je še vrh?"
Varovališče visoko nad Savo... "Kako daleč je še vrh?"
“Ključna sta mi bila dva raztežaja, moder in črn. Za oba sem vedel, da jih moram plezati še posebej zbran. Črn je ob tem skoraj na vrhu smeri, z najtežjo oceno od vseh in res sem si želel do tja priplezati še kolikor toliko svež. To se mi je tudi izšlo, tudi v ključnem raztežaju mi je šlo vse gladko, skoraj do konca, nato pa sem naredil napako in padel tik pod vrhom. Huh, ni mi bilo do smeha,” razloži Domen. Padec je seveda pomenil, da mora cel najtežji raztežaj ponoviti. Zbral se je, mesto kjer je padel še nekajkrat ponovil, nato pa se je spustil nazaj do varovališča in se raztežaja v celoti lotil od začetka. Vedel je, da bo z vsakim poskusom bolj zmatran, zato je dal od sebe vse in na koncu suvereno premagal tudi zadnji težak gib.
Mini oprimki v najtežjem raztežaju - Črne želve, 8b+
Mini oprimki v najtežjem raztežaju - Črne želve, 8b+
“Takrat sem vedel, da sva uspela. Pred nama so bili še zadnji raztežaji, niti ne tako zelo lahki, a vedela sva, da se bova lahko zbrala in splezala do vrha brez dodatnih napak. Mislim, da se je takrat odvalil kamen od srca nama, pa tudi celotni ekipi, ki je projekt pripravila. Šele ko sem bil na tleh in še posebej potem, ko sem stvar prespal, sem se zavedel kako nor podvig je bil to. Tako z najine strani, kot s strani vseh, ki so sodelovali. Od postavljalcev smeri, do organizatorjev, fotografov in ogromne snemalne ekipe, ki je poskrbela, da nič ne bo pozabljeno. Niti slučajno si nisem mislil, da bom kdaj del takega projekta.”
Podobno strni misli Janja: “To je bil najbolj kul projekt, ki sem se ga kdaj lotila. Najprej sem bila malo v skrbeh, saj nikoli prej nisem plezala večraztežajnih smeri, tako dolge umetne smeri pa ni plezal še nihče. Poleg tega sva plezal na dimnik, najvišji v Evropi, orjaško betonsko iglo. A ko zdaj pogledam nazaj, mi niti malo ni žal, da sem bila del te zgodbe. Res sem hvaležna vsem, ki so se potrudili, da sva se z Domnom tega lahko lotila!”
Na vrhu!
Na vrhu!
Part of this story

Domen Škofic

SloveniaSlovenia

Janja Garnbret

SloveniaSlovenia