Enduro trejli nad morjem, zahodna obala Sicilije...
© Daša Novak
Raziskovanje

Sicilija za MTB enduro bojevnike?

Je Sicilija tudi destinacija za ljubitelje kolesarjenja v enduro parkih? Se kaj gradi? Je kje kak park z žičnico ali možnostjo shutlanja? Tu so trije namigi:
Napisal Tomaž Košir
Objavljeno
Vemo, da je Sicilija tudi gorskokolesarska destinacija. Tam sem že užival na nekaj super vsegorskih turah. Od vzponov po cestah, makadamih in singlcah do vrhunskih spustov po naravnih potkah. A po nekaj tednih na otoku, me je začel matrati še firbec, ali lokalci tudi kaj gradijo. Je na Siciliji tudi kaj dobrih enduro trejlov, mogoče kakšen bolj organiziran park z možnostjo shutlanja ali celo z žičnico?
V lovu za siciljanskimi enduro trejli...
V lovu za siciljanskimi enduro trejli...
Po izkušnji na Etni in nekaj finih turah na skrajnem severozahodu otoka, je prišel čas za odkrivanje namensko urejenih kolesarskih prog. Zanimalo me je, kaj Sicilija ponuja tistim, ki jih le lepe ture s spusti po povsem naravnih “peš” potkah ne zadovoljijo. Iskal sem namensko urejene trejle, s kakim skokom, morda objekti, bandami… In sem jih tudi našel. Na koncu lahko izpostavim tri območja, ki jih bom zagotovo vključil tudi v svojo zbirko vodenih tur...
Erice, 750m nad morjem
Erice, 750m nad morjem
01

Trapani in "bike park" Erice

Monte Erice so stari Grki imenovali Eryx, na vrhu pa so zgradili naselbino z istim imenom. Ta je danes zelo zanimiva za turiste, pa tudi za žejne in lačne kolesarje. Dominanten hrib se vzpenja 750 metrov nad natrpano pristaniško mesto Trapani, proti kateremu se zlagoma spuščajo njegova zahodna pobočja. Naklonina je idealna za MTB spuste, poleg tega iz Trapanija na hrib pelje tudi kabinska žičnica. Idealno za bike park! Trenutno je sicer še majhen, a potenciala ima veliko!
Funivia vozi le v klasični turistični sezoni...
Funivia vozi le v klasični turistični sezoni...
No, žičnica zaenkrat žal vozi le v času turistične sezone, dve progi, ki so ju lokalci zgradili na pobočjih, pa sta idealni za manj vroč del leta. Skoraj v celoti se namreč nastavljata soncu. Žičnica tam seveda ni prvenstveno zaradi kolesarjev, ampak zaradi klasičnih turistov, tako da se vozni red ne prilagaja gravitacijskim odvisnikom.
Ker na vrh vodi tudi dobra in široka cesta, je druga opcija shutlanje, tretja pa staro dobro poganjanje pedal. Žal se lokalci druge opcije še niso pošteno lotili in najti koga, ki bi te potegnil na vrh je praktično nemogoče. No, v turistični sezoni je ta opcija na voljo, a takrat vozi tudi žica! Skratka, na koncu je opcija, da se shutlaš v lastni organizaciji, odgoniš tistih 700 višincev, ali pa pač voziš takrat, ko je svinjsko vroče.
Veliko kamenja in skal, občasno malo na glavo, ampak nič zelo zahtevnega...
Veliko kamenja in skal, občasno malo na glavo, ampak nič zelo zahtevnega...
Kaj pa trejli? Zelo dobri! Niso sicer tako speglani, kot v kakšnih visokoproračunskih bike parkih, so pa super mešanica naravnega in grajenega. V glavnem voziš po precej kamnitih enoslednicah, nekaj po grušču, nekaj po bolj trdni podlagi. Kar nekaj je variant, pa objektov, tudi kakšen bolj zahteven skok, a vedno z možnostjo obvoza.
Če trejlov ne poznaš, je orientacija občasno kar zahtevna, saj se križajo s peš potmi in kolovozi, ločujejo v različice, da strava linij ne omenjam. Označeni zaenkrat žal niso. Sam sem preizkusil oba. Skoraj v celoti jih lahko odpelja vsak, ki je že doma na srednje zahtevnih terenih, v parkih označenih z rdečo. Morda se bo kdo odločil kak krajši, bolj izpostavljen del prepešačit, a na 700 višinskih metrih spusta to ne bo pokvarilo vzdušja. No, če ti vožnja po kamenju, tudi po bolj neutrjenih odsekih, zares ne diši, Erice ni najboljša izbira zate.
Erice: singlce, kakšna banda, kak skok, skale... in razgled na Trapani.
Erice: singlce, kakšna banda, kak skok, skale... in razgled na Trapani.
Ker sta oba kolesarjem namenjena spusta z gore Erice precej dolga, sta lahko tudi omembe vreden del daljše ture, nekakšna pika na i. Jaz sem se na goro enkrat odpravil tudi z "bližnjega" kajt spota, severno od mesta Marsala. Skupaj okoli 80 kilometrov kolesarjenja. Sprva lepe kolesarske poti ob morju in znamenite marsalske soline, potem pa cesta skozi zanimive vasice na poti proti Trapaniju. Sledil je dolg vzpon, pijača in malica v starodavnem mestecu, kul razgledi in spust po trejlu nazaj v Trapani.
Tudi vzpon iz Trapanija ni dolgočasen. Vsaj kar se razgledov tiče ;)
Tudi vzpon iz Trapanija ni dolgočasen. Vsaj kar se razgledov tiče ;)
Adrenalinska pustolovščina svoje vrste je bil tudi del poti po ekstremno prometnih ulicah Trapanija. A ko poštudiraš sistem, kar gre. Nič ne čakaš, samo z roko nakažeš, da boš s kolesom nekam zavil in greš, pa te avtomobilisti vedno spustijo. Drugače lahko na kakem križišču poženeš korenine. Nikoli se ne jezijo, ampak včasih te spustijo za las ;-)
Mimo solin, severno od Marsale. V daljavi Mt. Erice...
Mimo solin, severno od Marsale. V daljavi Mt. Erice...
02

Gorskokolesarska okolica Palerma

Če se zapelješ le kakih 15 kilometrov od obale, boš na kakšnem gričku, ki ni posejan s kravami ali ovcami, ampak z drevesi, zelo verjetno našel tudi kaken trejl. V zaledju velikega Palerma je že tako. Manjša slabost je to, da trejli v glavnem niso povsem na kupu, a tam kjer so, se lahko lotiš solidne celodnevne enduro ture. Če poti izbiraš dobro, si navdušen. Ena od takšnih lokacij je 870 metrov visoka Punta Giardinello, pa tudi podobno visoka vzpetina Castellaccio, bližje obale.
Tekoče enoslednice in pomladno zelenilo...
Tekoče enoslednice in pomladno zelenilo...
V glavnem tekoči trejli z kako lepo bando, zanimivimi tehničnimi deli, kar nekaj skalami in podlago, ki je pozimi in spomladi verjetno še najbolj ugodna. Zemlja pomešana z drobnim peskom že zgodaj poleti postane presuha, kar se popravi šele v poznojesenskem deževnem obdobju. No, ta del otoka tako ali tako ni poletni kolesarski biser. Je preprosto prevroče. Žičnic tu ni, prav tako boš izven sezone zelo težko našel koga, ki bi te zapeljal na vrh...
03

Enduro zabava nad rudnikom žvepla

Bivšim rudnikom, da ne bo strahu! Se pa žvepleno vodo še vedno lepo zavoha na nekaj mestih. Naravni park Floristella leži na območju, ki ga je včasih obvladoval rudnik. Gričevje okoli preluknjanih tal so lepo pogozdili, danes pa poleg ogleda ostankov rudnika, ponuja terene za sprehode, jahanje in kolesarjenje.
Palača nad starim rudnikom propada, trejli v okolici pa rastejo...
Palača nad starim rudnikom propada, trejli v okolici pa rastejo...
Lokalni mojstri so na pobočjih zgradili kar nekaj odličnih enduro prog, ki sploh niso kratke, le povprečna naklonina ni velika. Po zahtevnosti segajo od povsem enostavnih tekočih enoslednic do zahtevnih spustov, s presenetljivimi "na glavo" odseki, skalami, koreninami in vsem kar sodi zraven. Tudi skoke in kakšen objekt najdeš.
Trejli tu v povprečju niso strmi, so pa relativno dolgi in zabavni...
Trejli tu v povprečju niso strmi, so pa relativno dolgi in zabavni...
Območje je prepredeno s kolovozi in makadami, na robu parka pa postreže tudi z znamenitimi italjanskimi oznakami "privato" ter ob njih še z nepogrešljivo ograjo ali zaklenjenimi vrati. To naredi orientacijo precej zabavno, saj navigacijski pripomočki teh ograj ne poznajo, a slej, ko prej najdeš na vrh trejla in nazaj. Da vse skupaj povežeš v turo z maksimalnim izkoristkom, pa je že potrebno boljše poznavanje. Če ti to uspe, lahko v enem dnevu prevoziš vse trejle, navzgor pa narediš le okoli 1200 višinskih metrov. Teoretično bi se tu dalo tudi shutlati, a zaenkrat kakega navdušenja med lokalci ni.
Super tereni, tudi za kreativne fotografe ;)
Super tereni, tudi za kreativne fotografe ;)
04

Še vedno predvsem otok za vsestranskega kolesarja

Roko na srce, Sicilija še ni destinacija, kamor bi šel le zaradi kolesarjenja v enduro parkih, če pa vse skupaj združiš še z vzponom na Etno in kakšno daljšo all moutain avanturo na drugi strani otoka, lahko dobiš zavidanja vredne kolesarske počitnice. Če to pokombiniraš še s plezanjem in surfanjem vseh sort, je opcija odlična. Tudi težavnost opisanih lokacij ne bo zadovoljila najzahtevnejših enduro borcev, bo pa idealna za večino rekreativnih vikend bojevnikov. Višinske razlike so relativno majhne, trejli pa kljub temu v glavnem dolgi. Za marasikoga je to pozitivna reč, za bolj zahtevne hribolazce pa niti ne...
V parkih so višinske razlike majhne, na Etni (daleč v ozadju) je drugače...
V parkih so višinske razlike majhne, na Etni (daleč v ozadju) je drugače...
O najbolj plezalskem koncu otoka sem pisal v prejšnji zgodbi, naslednjič opišem še surferske izkušnje, potem pa bo čas, da tudi s tipkovnico zapustim jug Italije in se preko Ligurije odpravim proti Španiji. Ostani priklopljen/-a in ne zamudi nobene zgodbe iz serije #misijaevropa21 :)
Celotno zbirko zgodb iz serije #misijaevropa21 najdeš na tej povezavi >>>